Gorenšček poudarja, da bi morala uskladitev minimalne plače slediti prehranski inflaciji, ki se giblje med 2,5 in 5,7 odstotka, nikakor pa ne predlaganemu dvigu v višini 16,44 odstotka. Takšen porast presega zmožnosti gospodarstva in ni bil predhodno usklajen s socialnimi partnerji v Ekonomsko-socialnem svetu, kar GZS vidi kot ključno pomanjkljivost v postopku.
Po podatkih ministrstva so se minimalni življenjski stroški v zadnjih treh letih povečali za 18 odstotkov, inflacija je bila pri 17,5 odstotka, minimalna plača pa je narasla za 18,9 odstotka. Zato GZS meni, da bi morala tudi prihodnja uskladitev temeljiti na inflaciji, kot je bilo v navadi doslej.
GZS opozarja tudi na domino učinek: če se dvigne minimalna plača, se morajo sorazmerno dvigniti tudi ostale plače, da ne pride do še večje uravnilovke. To pa lahko povzroči dodaten pritisk na gospodarstvo in javne finance.
Zbornica izpostavlja, da je vlada v zadnjih treh letih z novimi davki in prispevki najbolj obremenila prav tiste z najnižjimi dohodki. Po njihovih izračunih je delavcem z minimalno plačo vzela 2.100 evrov neto prejemkov v tem obdobju. V GZS ocenjujejo, da vlada z zdajšnjim predlogom dviga poskuša popraviti vtis pred volitvami, pri tem pa breme preusmerja nazaj na podjetja.
Delodajalska stran bo na januarskem posvetu socialnih partnerjev zagovarjala uskladitev minimalne plače v skladu z inflacijo, ne pa z višjimi odstotki, ki bi po njihovem mnenju ogrozili tako delovna mesta kot stabilnost gospodarstva.
