Gasilstvo v Ljubljani v 100 letih od požarnega čuvaja na gradu do skoraj 130 poklicnih gasilcev

To je bil čas, ko je požarni čuvaj na gradu naznanjal požar s strelom iz topa. V brigadi je zdaj približno 128 gasilcev v štirih izmenah.

Ostajajo iste naloge kot takrat, in sicer gašenje, reševanje in pomoč ljudem, je za STA dejal namestnik vodje izmene Tomaž Ažbe, ki je v brigadi zaposlen od leta 1994. Po njegovih besedah sta se opremljenost gasilcev in vozni park skozi čas korenito spremenila. Zdajšnja oprema je takšna ali celo boljša kot v primerljivih evropskih državah, je dejal.

V sodobnem času več neurij, poplav in gozdnih požarov
Sodobni čas pa prednje postavlja nove izzive, ki jim botrujejo podnebne spremembe, tako neurja, poplave in veliki gozdni požari, medtem ko so bili v preteklosti osredotočeni le na reševanje. Vse to po sogovornikovih besedah zahteva boljše znanje, ki pa ga gasilci imajo.

V Ljubljani kot glavnem mestu in upravnem središču države so njihove naloge drugačne od tistih, s katerimi se morajo spoprijeti drugi gasilci. "Tu so visoke in pomembne stavbe, veliko visokih objektov se tudi še gradi," je opomnil. V mestu je velika gostota poslopij in prebivalcev. Za dostopnost intervencijskih vozil je Mestna občina Ljubljana sprejela ustrezne pravilnike. A težave z dostopnostjo po njegovih besedah še vedno ostajajo pri starejših večstanovanjskih stavbah, kjer stanovalci puščajo avtomobile zunaj.

Ljubljana ima nadalje poleg urbanega tudi primestno območje, ki je na vzhodu še čisto podeželsko in hribovito. Za prihod v te kraje potrebujejo nekaj več časa, jim pa v takšnih primerih priskočijo na pomoč prostovoljna gasilska društva, je pojasnil.

Za gasilca psihično najbolj zahtevno reševanje otrok
Ažbe, ki je v ljubljanski gasilski brigadi že skoraj tri desetletja, je v tem času videl marsikaj. Za gasilce je po njegovih opažanjih najtežje, kadar rešujejo otroke, še zlasti, če reševanje ni uspešno. Pri tem lahko namreč pomislijo, da gre za njihovega otroka, in podoživljajo občutke. Med takšnimi tragedijami je bil primer štiriletne deklice marca 2011 v Ljubljani, ki jo je oče vrgel skozi okno v 9. nadstropju, je spomnil.

Kdor je doživel travmatično izkušnjo, se sicer lahko pogovori z izmenskim zaupnikom. V vsaki izmeni namreč delata eden ali dva zaupnika, je pojasnil. Včasih pa po njegovem pojasnilu šele kasneje ugotovijo, da je njihovo življenje viselo na nitki.

Težko delo si skušajo olajšati z anekdotami, ki so jih nekaj objavili tudi na svoji spletni strani. Med njimi je primer starejše ženske, ki se je zaklenila v stanovanje v drugem nadstropju. Svetovala jim je, naj gredo ven kar po lestvi, da ji ne bodo stanovanja še bolj umazali. Oškodovanka, ki ji je zagorela kuhinjska napa, pa je dejala, da ni bilo potrebe po uporabi tako velikega vozila. "Kaj bodo pa sosedje rekli?" je bila zaskrbljena.

Požarni čuvaj na gradu naznanjal požar s strelom iz topa
Mesto Ljubljana je prvo poklicno enoto v primerjavi s podobno velikimi mesti dobilo razmeroma pozno. Po nekaj hujših požarih pa se je izkazalo, da Ljubljana poleg prostovoljnega gasilstva potrebuje poklicno gasilsko enoto. Takratni župan Ivan Tavčar je konec leta 1920 naročil pripravo načrta za posodobitev gasilstva in ustanovitev stalne gasilske straže, prva dva poklicna gasilca pa so zaposlili leta 1922.

Prostore so dobili v Mestnem domu, in sicer telefonsko sobo, pisarno, skupno spalnico za moštvo, kuhinjo in polovico garaže ljubljanskega prostovoljnega gasilskega društva. Mesto pa je iz stolpa na gradu vse do leta 1939 opazoval požarni čuvaj in naznanjal požar s strelom iz topa, je za STA pojasnil svetovalec za javno gasilsko službo v brigadi Robert Okorn.

Prav tako je bila v začetku skromna oprema, v kateri so bili brizgalna, nekaj cevi, najnujnejše orodje, lestve in oprema za deset gasilcev, za prevoz bolnikov pa dva reševalna voza na konjsko vprego in dva para konj. Že naslednje leto je enota dobila predelano tovorno vozilo Fiat in novo vozilo Steyr z brizgalno, leta 1925 pa so kupili prvo reševalno vozilo.

Prevoz s konjsko vprego ni bil več potreben od leta 1932
Gasilci so leta leta 1929 sami predelali osebno vozilo Praga v gasilsko vozilo za prevoz aparata za peno. Prevoz s konjsko vprego ni bil več potreben, ko so leta 1932 dobili še tretje reševalno vozilo. Čez dve leti so dobili 30-metrsko avto lestev Magirus, ki je bila v uporabi vse do leta 1970. Ker je bila prostorska stiska zaradi vse več vozil, opreme in zaposlenih vedno večja, so leta 1958 začeli graditi nov gasilski dom na današnji Vojkovi cesti, kjer so od leta 1960.

Zdaj ob raznovrstnih nesrečah posredujejo s pomočjo 27 specialnih gasilskih vozil in sedmih priklopnikov s pripadajočo opremo.

Leta 1922 so posredovali pri 14 požarih, medtem ko se skupno število intervencij zdaj že nekaj let giblje okoli številke 2000 letno, pri čemer požari predstavljajo le dobro tretjino. Delo v izmenah poteka v delovnem ciklusu, v katerem 12 uram dela sledi 24 ur prostega časa, zatem znova 12 ur dela in 48 ur prostega časa.

Gasilci v Ljubljani so bili od začetka do leta 1946 uslužbenci mestne občine, enota pa se je imenovala Gasilski urad in reševalna postaja. Leta 1947 so postali uslužbenci milice, enota se je preimenovala v gasilsko milico, reševalna postaja pa se je izločila in postala samostojna. Gasilska enota je leta 1954 postala poklicna gasilska četa, ki od leta 1991 deluje kot javni zavod mesta Ljubljana.