Gostiteljica Nemčija brezhibno pripravljena

Prirediteljica bližnjega velikega nogometnega tekmovanja Nemčija je na nogometnem področju pravi velikan. Tako po dosežkih reprezentance in klubov kot po nogometni infrastrukturi in razvitosti sodijo Nemci med najboljše na svetu - manjka le pika i, uspeh na velikem tekmovanju, kar zaman čakajo že zadnje desetletje.

Gostiteljica Nemčija brezhibno pripravljena

Zgodovina velikih tekmovanj v nogometu je pestra in bogata, Nemci pa v njej niso bili v glavnih vlogah samo na igrišču, pač pa tudi kot gostitelji - resda to bolj velja za svetovna prvenstva oziroma natančneje za eno SP (1974).

Na doslej edinem evropskem prvenstvu v Nemčiji leta 1988 se namreč domači reprezentanci ni uspelo prebiti do finala, obstala je v polfinalu. Takrat je bil format tekmovanja še povsem drugačen z le osmimi ekipami (dve skupini po štiri), polfinalom in finalom. Obenem pa je bilo to zadnje EP pred političnimi spremembami v Evropi in zadnje, na katerem je Nemčija še nastopila kot Zahodna Nemčija.

Dve leti pozneje na SP v Italiji je prvič nastopila z enotno združeno reprezentanco in tudi postala svetovni prvak. Nemčija je po skupinskem delu, ko je osvojila prvo mesto, v polfinalu naletela na Nizozemsko. Ta je bila boljša z 2:1, Nemce je potopil Marco Van Basten, prvi gol pa je dosegel sedanji selektor oranžnih Ronald Koeman. V velikem finalu pa je Nizozemska za svoj edini naslov na velikih tekmovanjih doslej premagala takratno Sovjetsko zvezo.

Na domačem terenu Nemčiji pred 36 leti ni uspelo. Ima pa v bogati zbirki tudi tri naslove evropskega prvaka. Prvega iz leta 1972, drugega iz leta 1980, tretjega in doslej zadnjega pa iz leta 1996, ko je v Angliji po podaljšku v finalu z 2:1 premagala Češko.

Država gostiteljica (brez upoštevanja mednarodnega EP 2020 v več državah) že zelo dolgo ni osvojila naslova. Zadnja, ki ji je to uspelo na stari celini, je bila Francija leta 1984.

Na seznamu prirediteljev svetovnih prvenstev se je Nemčija pojavila dvakrat - leta 1974 in 2006. V prvi izvedbi pred natančno 50 leti je Nemčiji uspel sanjski met in je na domačem terenu tudi osvojila naslov svetovnih prvakov. To je bila generacija pod vodstvom Gerda Müllerja, Franza Beckenbauerja, Ulija Hoenessa in drugih zvezdnikov. Ta nemška generacija je dve leti pred tem že osvojila naslov evropskih prvakov, takšen dvojček uspehov pa je uspelo ponoviti šele Španiji v letih 2010 in 2012.

V finalu leta 1974 na takrat še povsem novem olimpijskem stadionu v Münchnu so Nemci z 2:1 premagali Nizozemsko, ki je tudi imela odlično generacijo pod vodstvom zvezdnika Johana Cruyffa. Zmagoviti gol za 2:1 v finalu je dosegel Müller. Kot zanimivost velja omeniti, da so Nemci (takrat še kot Zahodna Nemčija) v tekmi, ki je bila v takratnem politično ostro razdeljenem svetu zelo odmevna, v predtekmovanju celo izgubili z Nemško demokratično republiko. V drugem delu pa so poznejši svetovni prvaki premagali tudi nekdanjo Jugoslavijo z 2:0.

Naslednja zgodba o nemškem spajanju dobrega prireditelja in uspešne reprezentance je sledila 32 let pozneje. Nemčija je poleti 2006 pripravila svetovno prvenstvo, na katerem je spet (skoraj) spisala pravljico s srečnim koncem. Manjkala je le še pika na i - naslov svetovnih prvakov. V skupinskem delu je brez težav dobila vse tekme, v osmini finala premagala Švedsko, v četrtfinalu v enem najtežje pričakovanih obračunov tistega SP Argentino s 4:1, ustavilo pa se je v polfinalu. Italija je bila boljša z 2:0, milijoni Nemcev so bili razočarani, ker naslova svetovnih prvakov na domačem terenu ni bilo, a za tolažilno nagrado je potem domača ekipa v tekmi za tretje mesto premagala Portugalsko s 3:1.

Nemčija je na SP - v letih, ko ni gostila tekmovanja - nazadnje osvojila lovoriko leta 2014 v Braziliji. Nemci pa so bili prvaki še v letih 1954, ko so v zanje sanjskem razpletu na tekmi, ki so jo poimenovali čudež v Bernu, premagali takrat izjemno močno Madžarsko, ter leta 1990. Takrat so v Italiji v velikem finalu premagali Argentino, južnoameriško velesilo je sredi osemdesetih vodil eden največjih zvezdnikov svetovnega nogometa Diego Armando Maradona.

A po letu 2014 Nemcem na SP ni več šlo po načrtih. V Rusiji 2018 so kot branilci naslova doživeli hladen tuš in se poslovili že po predtekmovanju, leta 2022 v Katarju pa se je zgodba ponovila in Nemčija se je drugič v nizu poslovila že po prvem delu.

Kot gostitelji bodo Nemci na letošnjem euru brez težav izpeljali tekme. V Nemčiji ni bilo treba graditi velikanskih supermodernih stadionov s klimatskimi napravami v le nekaj letih tam, kjer je bila prej puščava. Prav tako jim ni bilo treba graditi supermodernih objektov v mestih sredi amazonskega pragozda, ki zdaj žalostno samevajo in propadajo. Nemci imajo namreč nogometno infrastrukturo povsem urejeno.

V primerjavi z zadnjim EP 1988 je na seznamu ostalo šest mest gostiteljev (München, Stuttgart, Frankfurt, Hamburg, Köln, Düsseldorf), v treh pa pred tremi desetletji in pol ni bilo tekem EP (Berlin, Dortmund, Leipzig).

A čeprav so mesta ostala, so stadioni drugi ali pa povsem prenovljeni. V bavarski prestolnici je nekdanji olimpijski stadion že od SP 2006 namenjen atletiki in drugim dogodkom, nogomet se je preselil na sever mesta na še vedno navdušujočo, čeprav ne več povsem novo Allianz Areno za 75.000 navijačev. V Stuttgartu imajo stadion še iz tistih časov, a je povsem prenovljen, zdaj sprejme 60.000 navijačev.

Frankfurt ima prav tako prenovljen (za SP 2006) stadion za 53.000 gledalcev, v Hamburgu so stari Volkspark Stadion sredi devetdesetih podrli in na njegovem mestu zgradili novega za 51.000 gledalcev. V Düsseldorfu je stadion prav tako nov, iz leta 2002, zgradili so ga blizu nekdanjega (sicer po številu sedežev večjega) Rheinstadiona. Novi sprejme 54.000 gledalcev. V Kölnu pa so Müngersdorfer Stadion prenovili v začetku tisočletja in ga spremenili v le nogometni objekt brez atletske steze, sprejme pa 50.000 gledalcev.

Med preostalo trojico objektov, kjer na prejšnjem EP v Nemčiji tekem ni bilo, seveda izstopa Berlin. Sloviti olimpijski stadion z modro atletsko stezo je vsako leto prizorišče finala nemškega pokala, po zadnji prenovi leta 2004 lahko sprejme 75.000 gledalcev, med drugim je leta 2011 gostil tudi žensko SP in dve leti pozneje finale lige prvakov.

Leipzig ima od leta 2004 moderen stadion, namenjen samo nogometu, zgrajen na prostoru Zentralstadiona, ki je kot največji športni objekt v nekdanji vzhodni Nemčiji lahko sprejel tudi 100.000 gledalcev. Novi stadion, tudi nemški nogometni dom slovenskega zvezdnika Benjamina Šeška, ima 42.000 sedežev.

Zadnji na tem seznamu pa je Dortmund, sloviti Westfalenstadion je dom Borussie in njenih glasih navijačev, ki lahko na največjem stojišču v Evropi pripravijo izjemno vzdušje. Stojišč med EP seveda ne bo, kapaciteta na mednarodnih tekmah pa je tudi manjša (namesto 81.000 le 67.000).

Uredništvo:
urednistvo@adriainfo.si

 

Vesti

Vse vesti
0