Govorice o reševanju Francije in Združenega kraljestva pretresajo Evropo

Čeprav so takšni scenariji po mnenju večine analitikov pretirani, pa besede francoskega ministra za gospodarstvo Érica Lombarda, ki je označil posredovanje MDS kot »neposredno grožnjo«, sprožajo vprašanja o resnosti razmer v dveh ključnih evropskih gospodarstvih.

Francija je zaradi kombinacije fiskalnega pritiska, šibke politične večine in vse bolj negotovih gospodarskih razmer pod drobnogledom vlagateljev. Primanjkljaj države se je lani povzpel na skoraj 6 % BDP, javni dolg pa na 113 % BDP. Ob tem je politična negotovost, povezana z morebitnim padcem vlade Françoisa Bayrouja in prejšnjo razpustitvijo kabineta Michela Barnierja, dodatno omajala zaupanje. Francija, ki sama ne more oblikovati lastne monetarne politike zaradi pripadnosti evroobmočju, ima tudi omejene možnosti neposredne pomoči s strani Evropske centralne banke.

Analitiki Capital Economics opozarjajo, da je tveganje sicer realno, a hkrati še daleč od točke, ko bi bila potrebna pomoč MDS. Donosnosti 10-letnih francoskih obveznic ostajajo razmeroma nizke, likvidnost ni vprašljiva, prav tako francoske banke niso izpostavljene prekomernemu domačemu dolgu. V morebitnem skrajnem primeru bi pomoč verjetno prišla iz Evropskega mehanizma za stabilnost (MEDE) ali v obliki selektivnih nakupov obveznic s strani ECB.

V Združenem kraljestvu pa so se tovrstne skrbi ponovno okrepile zaradi zgodovinskega spomina na leto 1976, ko je država zaprosila MDS za pomoč. Vendar sedanji fiskalni položaj, čeprav obremenjen s 95 % BDP dolga in več kot 5-odstotnim proračunskim primanjkljajem, ni primerljiv s krizami v gospodarstvih, ki so tradicionalno odvisna od tuje valute. Velika Britanija izdaja dolg v lastni valuti in ima podporo Bank of England, ki je že leta 2022 posredovala za stabilizacijo trga po padcu vlade Liz Truss.

Trenutne donosnosti britanskih 10-letnih obveznic so pri 4,75 %, kar ni znak panike na trgu, čeprav dolgotrajnejši dolg dosega zgodovinske vrhove. Analitiki ING in Capital Economics opozarjajo, da so to povečanja predvsem posledica globalnih gibanj in ne specifičnih domačih težav.

Zgodovinsko gledano je bila pomoč MDS v razvitih gospodarstvih redka. Od 14 fiskalnih kriz v zadnjih 50 letih jih je bilo večina rešenih brez zunanjega posredovanja. Razen Velike Britanije leta 1976 je MDS pomagal le manjšim državam evroobmočja, medtem ko so večje članice, kot sta Italija in Španija, preživele s podporo EU.

Čeprav zdajšnje razmere ne kažejo na neposredno potrebo po reševanju ne za Francijo ne za Združeno kraljestvo, pa val negotovosti in politične krhkosti v kombinaciji z visoko zadolženostjo kažeta na povečano občutljivost trga. Ključno vprašanje ostaja, ali bodo vlade sposobne izvajati učinkovite fiskalne prilagoditve, še preden bi trgi postali manj potrpežljivi.